V Beli Krajini molili za edinost
Na srečanjih molitvene skupine Apostolstva sv. Cirila in Metoda nam je p. Zdravko predočil veličino in pomen svetih bratov, ki sta nam zgled, kot sta bila zgled blaženemu A. M. Slomšku za zavzeto delo za edinost kristjanov. Zato smo srečanje v sredo 12. oktobra izvedli kot obisk grkokatoliške župnije in cerkve sv. Cirila in Metoda v Metliki.
V cerkvi nas je pričakal duhovnik in znan ikonopisec Mihajlo Hardi, po narodnosti Rusin. Srečali smo se z njim, njegovo življenjsko zgodbo, zgodovino ter sedanjostjo grkokatoliške cerkve, ki je tudi v tem,da je za nekatere pravoslavne njen obstoj ena od treh ovir za polno edinost med katolištvom in pravoslavjem - poleg »filiokve« in papeževe nezmotljivosti. Njegovi predpostavljeni so v Zagrebu, sam pa po posebnem dovoljenju papeža mašuje tudi v slovenščini po latinskem obredu za katoličane. Ob njegovem somaševanju je tu mašo daroval voditelj in srce molitvene skupine p. Zdravko Jakop.
Po katoliški župnijski cerkvi sv. Nikolaja, ki ima tudi relikvije bl. Lojzeta Grozdeta, nas je vodil prijazni metliški župnik Primož Bertalanič, ki je priznal, da so bili v preteklosti v tej župniji bolj kot župniki imenitni kaplani, posebej Friderik Baraga, Anton Vovk in Janez Puhar. Spremil nas je k Trem faram, saj ima ključe od vseh treh tamkajšnjih cerkva, za katere pa dvomi, da bi kdaj res bile župnijske cerkve.
V odlični in gostoljubni gostilni Kapušin v Krasincu smo poskrbeli za naravni temelj naše duhovnosti, v Gribljah pa smo se prav na travniku, kjer se poleti dogaja noč na Kolpi, izmuznili skozi nič kaj grozljivo protimigrantsko ograjo, se sprehodili ob Kolpi in ob enem njenih številnih jezov, ki vodo usmerja v mlin na hrvaški strani.
Na Šokčevem dvoru v Žuničih, kamor smo se pripeljali mimo treh pravoslavnih župnij, ki jih oskrbuje duhovnik s hrvaške strani, sta nas gospodar in gospodinja pričakala v belokranjski noši in ovčjih kožuhih s frakeljcem in belokranjsko pogačo. Razložila sta belokranjsko zgodovino in sedanjost, tudi notranjo raznolikost in različnost od drugih slovenskih pokrajin. Ta v veliki meri izvira iz dejstva, da so iz Bele Krajine, ki ima sedaj 27 000 prebivalcev, kmalu po letu 1400 ob svojem drugem velikem vpadu Turki odpeljali v sužnost 15 000 ljudi, pravi gospodar Boris Grabrijan. Ljudje so potem prihajali iz Bosne, Črne Gore, Hrvaške, … in ohranili svojo enkratnost običajev, oblačenja in govorice, je povedala Šokčeva gospodinja, Tončka Jankovič, ki je doma z Adléšič. Prikazala sta obdelavo lanu in konoplje ter nas povedla skozi zanimive prostore.
Zapisal: Drago Čepar
Vič, 13. oktober 2016
