Velika nevarnost je, da bi podobo, pa naj bo še tako sveta in prikazuje še tako sveto osebo ali njeno oziroma njegovo dejanje, pobožanstvili ali jo častili na mestu samega Boga. Velikokrat se to zgodi v skritih vijugah naše vere in razmišljanja.

Nekatere podobe so zares milostne. To spoznamo predvsem po tem, da si je Božje ljudstvo ob njih krepilo vero in raslo v evangeljskih krepostih, mnogi so dobivali pogum vztrajati v Božjem klicu ali videli smisel svojega trpljenja. Vse to se je vedno dogajalo pred oltarjem Matere Usmiljenja v Mariboru in tudi že prej, ko so ljudje to podobo Matere Usmiljenja častili v drugih prostorih, kapelicah in cerkvah.

Podoba Matere Usmiljenja je veljala za zelo imenitno. Gre za zelo staro podobo, katere izvora ne poznamo. Prvi zapisi o njej so nastali 25. januarja leta 1747, saj je takrat manjšim bratom minoritom to podobo podarila Ivana Felicita Khünburg. Že pred tem poročajo, da je bila podoba v kapelici izpostavljena češčenju. Ko pa je bila podoba na popravilu pri nekem graškem mojstru, pa so se že med popravilom v delavnici začela dogajati ozdravljenja. Čudežno ozdravljenje po posredovanju Matere Usmiljenja je tudi eden izmed pokazateljev veličine čudodelne podobe.

O čudežni podobi je zapisano v eni najstarejših knjig, ki popisujejo Njene čudeže: "Kot se je nato začela tudi Marija enim in drugim kazati v tej svoji podobi. Ko se je nahajala še v rokah slikarja, se je njegova žena z otroškim zaupanjem obrnila k njej in bila osvobojena svoje dolgotrajne bolezni in močnih bolečin v kosteh, tako v poslanem lastnoročno napisanem pričevanju neslednje vsebine: [...]"

Ne smemo iskati vznemirjenja in čudežnih del. Pomembno je, da zmoremo videti priložnost za poglobitev svoje vere. V tem je Marija priprošnjica tudi danes. Naše življenje blagoslavlja in mu daje smisel. Zbira nas pri sebi in nas usmerja k Bogu.