POSTNI NAGOVORI

V nedeljo po pepelnici smo bili z Jezusom v puščavi. Odkrivali smo resnico, da je vedno lepo pustiti Jezusu, da gre vedno pred nami v vsa srečanja in k vsem nalogam, ki jih prinaša življenje. Pri Gospodu smo se učili, kako premagovati skušnjave, ki jih Gospod dopušča, da bi rastli v krepostih. Naše orožje za zmago v duhovni bitki je nenehna molitev, iskrenost do duhovnega voditelja, sveta  evharistija, zakrament sprave, velikodušnost v krščanskem odpovedovanju, ponižnost srca ter nežna in otroška pobožnost do Matere Marije.

Drugo postno nedeljo smo se povzpeli na goro Tabor in ugotavljali, kako lepo je biti z Jezusom. V evangeljskem poročilu smo slišali, da se je Jezus »vpričo njih spremenil«. Petra je tako prevzelo, da je rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod« in slišal se je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin… njega poslušajte«. Tega Jezusa moramo najti v našem vsakdanjem življenju, sredi dela, na ulici, v tistih, s katerimi živimo, v molitvi, zakramentu sprave… Skratka, prepoznati moramo Gospoda v ozadju vsakodnevnih stvari in dogodkov, v običajnem in ne le v izrednih primerih. Učenci niso ostali na gori Tabor. Vrnili so se v življenje. Tudi za nas se bo kratek preludij rajske taborske sreče odprl za vsakdanji križ, končal pa s  srečanjem z Vstalim.

Na tretjo postno nedeljo smo bili  pri studencu s Samarijanko, z ženo, ki je bila nekaj posebnega, nikogar ni hotela srečata, pa imela srečo, da se je srečala z Jezusom, izvirom vode, ki teče v večno življenje. Samarijanki in vsem tistim, ki smo premalo pogumni in se do določene mere prepoznavamo v njeni zgodbi, Jezus predlaga nekaj radikalnega: iskanje drugačne »vode«, dati smisel in novo obzorje svojemu življenju: obzorje večnosti! Filozof, laiški mislec Miguel de Unamuno nas vabi k razmišljanju: »Ne pravim, da smo vredni onostranstva in da nam ga logika dokazuje, pravim, da ga potrebujemo ne glede na to ali smo ga vredni ali ne, in to je vse. Trdim, da me to, kar je minljivo, ne izpolnjuje, žeja me po večnosti in brez tega mi je vse drugo nepomembno. Brez nje sploh ni več veselja do življenja…« Samarijanka je postala prinašalka veselega oznanila. Vsem je brez sramu pripovedovala vse, kar ji je povedal Jezus. Pri studencu pa je pustila vso »navlako«. Pridobila je množice, ki so verovali ne le njej, ampak tudi Jezusu, ki so ga po njej srečali.

Četrto nedeljo v postu smo odkrivali resnico, da je veselje povezano z odpovedjo in bolečino. Bili smo povabljeni, da se poistovetimo s slepim, da bi doživeli njegovo izkušnjo luči. V slepem smo se prepoznavali osebno, kot družina, občestva, tudi kot Cerkev. V Jezusu smo videli vznemirjevalca človeške vesti tistih, ki sebe postavljajo namesto Boga in svoje zakone namesto božjih. Tudi to vznemirjanje je pripomoglo, da je Jezusa pripeljalo na Kalvarijo.

Na peto postno, tiho nedeljo, smo se povzpeli na zadnjo stopnico, da bi  pogledali naproti Cvetni nedelji, velikemu tednu in veliki noči. V evangeliju se srečamo z Gospodom, ki hodi z nami tudi takrat, ko stopamo po temni dolini našega življenja. Navzoč je ob obujenju od mrtvih Lazarja, brata Marije in Marte. Vzame si čas, se pogovarja z žalujočimi in jim stoji ob strani. Vidi solze žalujočih, sliši njihov jok in razume njihovo bolečino. Je solidaren s človekom in še več. V naše življenje prinaša upanje in odrešenje. Besede o večnem življenju, ki jih je govoril Mariji in Marti, govori tudi nam. Naše večno življenje se ne začne šele po smrti, ampak takrat, ko slišimo njegov glas in začnemo verovati vanj, ki je vstajenje in življenje, in končno, ko z njim trpimo in umiramo v upanju, da bomo z njim tudi vstali.

Jezusovo življenje je bilo eno samo darovanje, eno samo delo usmiljenja. Ljudem je pomagal v duhovnih in telesnih težavah. Odpuščal jim je grehe, jih učil, tolažil, opominjal, pa tudi ozdravljal, dajal kruha in pomagal v drugih telesnih potrebah. Po Jezusovem zgledu nas Cerkev vabi, da pomagamo ljudem, da opravljamo duhovna in telesna dela usmiljenja. Nedeljo za nedeljo smo bili povabljeni uresničevati eno od telesnih del usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napojiti, popotnike sprejemati, nage obleči, bolnike obiskovati, jetnike rešiti, mrliče pokopavati.

V hoji za Jezusom so nam bili svetniki, ki so na koledarju v teh dneh, kot svetilke in priprošnjiki, da smo ob Božji besedi in telesnih delih usmiljenja, napredovali v postu, miloščini in molitvi.

V prvem tednu sv. Janez od Boga, zavetnik bolnišnic in bolnikov, ki je v življenju doživljal velike preizkušnje.

Božji služabnik Danijel Halas nam je bil v drugem tednu zgled poguma.16. marca 1945 se je podal na zadnjo pot proti reki Muri v bližini Hotize. Imel je več možnosti, da bi zapustil polanske župljane, h katerim je bil poslan in tako ostal pri življenju, a se je odločil z njimi deliti hudo in dobro. Njegova odločitev ga je vodila v mučeniško smrt.

Za zgled in priprošnjika v tretjem tednu smo si vzeli sv. Jožefa, moža Marije in zavetnika Cerkve. Ob njem smo se učili sprejemati Božji načrt in zaupati v Božjo previdnost.

Teden kasneje je bila spremljevalka na poteh posta za Gospodom, Marija, v  trojni drži: v njenem zgodi se, ki se razodeva v razpoložljivosti vsemu, v služenju, ko ne misli nase in gre k teti Elizabeti in zvestobi, ki jo pokaže od Betlehema, do Kalvarije, praznega groba in binkoštne dvorane…

V tednu pred Cvetno nedeljo pa Veronika, ki je Jezusu na križevem potu ponudila potni prt in vanj dobila vtisnjeno podobo Jezusovega obraza.

Te in še druge misli so nas povezovale v petih postnih nedeljah pri poldeveti sveti maši na Viču. Želim, da v teh dnevih, posebno v svetem tridnevju nadaljujemo pot z Gospodom preko trpljenja in križa k slavju velike noči. Zato poskrbimo za dobro velikonočno spoved in v veri obhajajmo velikonočne praznike.