Vnesite vaš naslov
Vsako leto na dan Reformacije, 31. Oktobra, organizira župnija Sv. Antona Padovanskega, peš romanje na Sv. Višarje k Materi Božji.
Ob 6:45h se nas je zbralo pred cerkvijo nekaj romarjev iz viške župnije, iz centra pa so s p. Pepijem prišli tudi mladi bogoslovci. Kmalu nas je prišel iskat avtobus in pridružili smo se romarjem iz župnij Izlake in Čemšenika, z župnikom Janezom.
Že v avtobusu je bilo čutiti močno povezanost kot v veliki družini in za prijeten jutranji pozdrav, nas je nagovoril župnik Janez in p. Pepi, ki smo mu prisluhnili v molitvah z blagoslovom, še z dvema bogoslovcema. Med potjo smo skozi megleno jutro občudovali gorenjske lepote in se že peljali mimo italijanske meje skozi Trbiž. V veselem vzdušju smo ob 9.uri prispeli do vznožja romarske poti, kjer nas je pričakala gosta megla z rahlim rosenjem dežja, vendar za nas romarje to ni bila ovira. Vsak v svojem tempu koraka, so si nekateri romarji med potjo proti vrhu utrjevali prijateljske vezi, drugi pa so med potjo izročali svoje prošnje z blagoslovom za svoje drage, višarski Materi Božji. Pot, ki se je z vsakim kilometrom dvigovala, je bila obarvana z odpadlimi rumenimi iglicami dreves, ji jih je obarvala jesen, ter nam s pogledom pričarala barvo sonca, da je bil morda korak še lažji.
Ko smo vsi dosegli vrh, smo se hitro preoblekli v suha oblačila in pojedli malico iz nahrbtnikov. Ob 12 uri pa smo bili že zbrani v cerkvi in prisluhnili p. Pepiju, ki je za nas romarje daroval sv. mašo skupaj z župnikom Janezom in z bogoslovci.
Po sv. maši smo se nekateri še veselo podružili v ogreti gostilnici in si izmenjali nekaj življenjskih zgodb ob toplem čaju. Polni zadovoljstva smo se počasi odpravili po isti poti navzdol, kjer nas je čakal avtobus.
Med romarji ni bilo videti nikakršne utrujenosti, ko smo se vračali proti domu, kvečjemu izraz veselja ob lepem romarskem doživetju. Po molitvi rožnega venca in večernic, smo se romarji zahvalili p.Pepiju in Župniku Janezu za tako prijetno vodenje in z željo, da naslednje leto zopet veselo romamo peš na Sv. Višarje.
Marjana Hren