Avtor: Župnija Vič Objavljeno: 9. 07. 2018

Romanje v župnijo mistikinje MAGDALENE GORNIK na GORO pri Sodražici

Program

Župnija Vič in molitvena skupina Apostolstvo C & M (pod dobro pripravljenim vodstvom g. Draga Čeparja) sta nam v soboto, 30. junija, pripravila zelo lepo romanje za Viške župljane in druge romarje, ki so se nam pridružili tudi iz drugih župnij.

 

 

 

Prvi del romanja je bil duhovne narave, drugi pa bolj turističen in sproščen. Dan smo začeli s prijaznim pozdravom našega župnika p. Pepija, ki se je z vsakim osebno srečal. Skupaj smo zmolili hvalnice in se priporočili Gospodu za blagoslov romanja in se notranje umirili.  V kratkem uvodu nam je predstavil naše romanje, nam predstavil nekaj misli o mistikinji Magdaleni in nas povabil na notranje poti naših src.  Najprej smo se ustavili v cerkvi na Gori, ki je posvečena Mariji Snežni.  Kraj je na meji med Dolenjsko in Notranjsko. V tej cerkvi je bila  Magdalena krščena in  pri dvanajstih letih prejela tudi prvo sveto obhajilo. Na romanju je bila z nami  ga. Martina Kraljič, ki je pripravila obsežno znanstveno delo, v katerem je zajela življenje, duhovno izkušnjo in zgodovinski trenutek v katerem je živela in trpela Magdalena Gornik z Gore. Že na avtobusu nam je povedala, kje se bomo ustavili in doživeli kraje, kamor je Magdalena hodila in molila.

V cerkvi na Gori smo imeli zelo doživeto sv. mašo, ki sta jo darovala p. Pepi Lebreht in p. Zdravko Jakop. S skrbno pripravljeno pridigo nas je p. Pepi usmeril na naše res notranje romanje, da bi se ozrli na naše lastne preizkušnje, bolezni in trpljenje, ter jih darovali po vzoru Magdalene Gornik, ki je predano sprejemala trpljenje in ga darovala. Želel nas je prebuditi za iskanje pomembnih stvari, ki res štejejo. Da bi razmišljali o milosti trpljenja, ki nas zresni in prečisti. Tudi Magdalena je imela skrivnostno pot v lastne globine. Bila je zelo močna osebnost, ki je bila zaznamovana  s trpljenjem telesa in duše, globoko verna in zaljubljena v Jezusa.  V arhivskih listinah je ohranjenih skoraj sedem tisoč strani raznih zapisov o njenih videnjih, zamaknjenjih, o mističnem obhajilu, nenavadni nebeški jedi in o stigmah, ki jih je prejela.

Po maši nas je nagovoril g. Janez Kraljič, ki nam je pričeval o ljudeh, ki prihajajo na Magdalenin grob in jo prosijo naj pri Bogu posreduje v  mnogih preizkušnjah.  G. Janez nas je močno nagovoril predvsem z dejstvom, da so najmočnejše zahvale. Da moramo biti hvaležni za uslišanja in se ne pozabimo vrniti in si ozavestiti, kako je Gospod posegel v naše življenje in začel ozdravljati cele družine, da so bolj povezane med seboj. Zmolili smo tudi molitev za Magdalenino beatifikacijo. Povabil nas je, da se vpišemo v knjigo romarjev, ki je v cerkvi. Po zelo lepi maši so nas pred cerkvijo čakali vaščani in nas pogostili s sladkimi dobrotami. Bilo je prijetno srečanje.

Nato smo se zbrali na pokopališču pri grobu Magdalene Gornik. Vsak je v trenutkih tišine zmolil in prosil za svoje potrebe ali se zahvalil za prejete milosti. Bilo je nekaj posebnega. Prosili smo tudi za vse naše drage duhovnike in celo župnijo, za mlade in otroke, ki dajejo barvo naši župniji, da bi jo Gospod ohranil živo in dinamično.

 

 

 

 

 

 

Iz pokopališča smo se peš odpravili do kapelice v Magdalenini rojstni vasi Janeži,  kjer je pogosto molila in imela videnja. V kapeli je zelo lep Marijin kip, ki je nekaj posebnega.

 

 

 

Sprehodili smo se do stare lesene hiše, ki stoji na mestu, kjer je Magdalena živela ter v daljavi ugledali križ sredi polja, kjer je imela prvo videnje.

 

 

 

Po obisku te male vasi Janeži smo se z avtobusom odpravili naprej v drugi del našega romanja. Ogledali smo si muzej Bloškega smučarja, kjer smo se nasmejali hudomušnemu vodiču.

Na res prijeten način nam je preko besede, slik in filma o življenju ljudi na Blokah predstavil, kako so živeli nekoč in še danes, kadar je pozimi do minus 37 stopinj in zapade veliko snega. Ena izmed romaric  se je preoblekla v Bloško smučarko in v preobleki na lesenih smučeh nazorno pokazala, kako je bilo včasih na Blokah pozimi. V bližini muzeja smo potem naredili kratko pavzo in pojedli bloško enolončnico s klobaso v bližnji gostilni pri Zakrajšek.

Po kosilu smo obiskali Bloško jezero v Novi vasi, ki je ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk za motoriste, kolesarje, sprehajalce in pohodnike. Tam smo se  sprehajali in si ogledovali čudovite lesene skulpture in lesene hiške v bližini jezera. V njih je neverjetna energija domačnosti. Zanimiva sta dva gozdna moža pred vhodom v Glamping vas, ki izrekata dobrodošlico.  Mnogi obiskovalci se v jezeru tudi kopajo in preživljajo ob njem poletne počitnice. 

Pot smo nadaljevali peš do Cerkev sv. Urha in si ogledali še ostanke gradu. Ob poti do cerkve je bil čudovit poletni travnik na katerem smo nabirali zdravilne rastline in se sladkali z jagodami.

 

 

V cerkvi smo se za nekaj trenutkov ustavili in zapeli. Potem, pa smo si ogledali še okolico cerkve, kjer so bile na panojih natisnjene misli iz življenja Levstikovega Martina Krpana in se seveda tudi fotografirali.

 

 

Bil je tudi čas za prijeten pogovor in druženje pod drevesom pred cerkvijo. 

 

 

 

 

 

 

V Velikih Blokah smo si ogledali prenovljeno Marijino cerkev, ki so jo predstavili domačini. Fotografije več povedo - oltarji so zelo lepi.

 

 

 

 

 

 

 

 

Med potjo smo si na hitro pogledali še naravni most v Rakovem Škocjanu. Tako smo sredi zelene, čudovite narave zaključili naš skupni romarski dan in se vrnili na Vič v večernih urah. Zmolili smo še večernice in izrekli zahvale za vse, ki so se posebej potrudili za lep potek romanja. Iz vsega srca hvala g. Dragu Čeparju, ki je vse te kraje prej obiskal in za nas pripravil vsebinsko razlago. Srečo smo imeli, da je bila z nami tudi ga. Martina Kraljič, ki nas je spremljala po poteh na Gori in seveda zahvala p. Pepiju, ki si je vzel čas in odšel z nami.  Naša draga Ružica pa je poskrbela za knjige in pesmarice in lepo petje, ki ne sme manjkati tam, kjer so veseli ljudje. Romanje pa je lahko priložnost tudi za nova prijateljstva ali pa za poglobitev vezi med farani, ki se srečamo le pri maši. Morda je imela Magdalena Gornik kdaj tudi videnja o današnjih časih, čeprav je živela pred sto leti.  Takrat so tudi postavili našo lepo cerkev Sv. Antona Padovanskega in so morda že molili, da bi se v njej srečevali in molili verni ljudje, ki imajo radi Boga in soseda.

 

Ljubljana, 8. 7. 2018                                                                           Irena in Boštjan