Najprej smo tretji letošnji ministrantski izlet načrtovali za na god svetega Jurija, pa nam jo je zagodla vremenska napoved. Saj vreme potem ni bilo tako slabo, oziroma sploh ni deževalo, a ker je bilo mišljeno, da bomo večino dneva preživeli na prostem, sva se s p. Boštjanom odločila, da izlet prestavimo za 14 dni. Zaradi premika časa se tudi programa , ki smo ga načrtovali, nismo držali.

V soboto, 7. maja 2016, smo se zbrali pri viški cerkvi in se z dvemi vozili odpravili proti Primorju. Deset fantov od fare in dva odrasla spremljevalca/voznika.

Najprej smo se ustavili v naravnem rezervatu Škocjanski zatok. To je slano mokrišče, ki so ga precej časa urejali za obiskovalce in ga svečano odprli letos 2. marca. Pred novo sprejemno in upravno zgradbo nas je sprejela prijazna gospa Breda, s katero smo bili dogovorjeni, da nas bo vodila po potkah in razglediščih. Razdelila je nekaj daljnogledov in odpravili smo se za njo. Fantje so zvedavo pogledovali naokoli in, vmes poslušali razlago o nastanku in razvoju rezervata. Kmalu smo se znašli pred visoko in široko leseno steno. Ko smo pogledali pobliže, smo ugotovili, da je stena posejana z vratci na različnih višinah in so različnih oblik. Vsak si je odprl vratca po svoji meri in odprl se nam je pogled v neokrnjeno naravo, kjer smo najprej videli konje, ki so se prosto gibali po travni planjavi. Pogled se je ostril in opazili smo vedo več živahnega divjega življenja. Med potjo naprej smo iskali obpotno raznoliko življenje v travi in grmičevju. Vodnica nam je povedala, da se nekateri obiskovalci obregnejo ob »neurejenost« rastlinja ob poti. A tako (ne)urejena okolica je bivališče malih in večjih živali, ki so tu našle svoj dom. Prav posebej je bil zanimiv razgledni stolp, ki sega izpod površine zemlje do nekaj nadstropij v nebo. Na sprehod po tej urejeni učni poti bo potrebno peljati še kakšnega člana naših družin. Res lepo! Med sprehodom smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika, na koncu pa smo dobili še spominek v obliki plakata s slikami ptic. Kot opombo je potrebno povedati, da smo bili dogovorjeni, da bo vodeni ogled trajal uro in pol. Ta čas smo podaljšali za skoraj 100 %, tako zanimivo je bilo. Ves čas pa smo lahko čutili tudi duha svetega Frančiška Asiškega, ki se je za časa svojega življenja pogovarjal z živalmi in jih imenoval sestre in bratje.

Naša naslednja postaja je bil samostan svete Ane v Kopru, kjer je potekalo srečanje Frančiškovega svetnega reda in Fračiškovih otrok. Malo smo se okrepčali, nekaj fantov pa je takoj napovedalo nogometni dvoboj tam sodelujočim vrstnikom. Rezultat je neznan, pretekli pa so kar precej.

Pri Jadru se je nadaljeval program, mi pa smo jo mahnili po koprskih ulicah. Zanimalo nas je, kako to, da so ob cesti nameščeni pristaniški stebrički, saj je na en strani cesta zgledala kot pomol, h kateremu bi se lahko privezovali čolni. Ozke ulice starega Kopra so nas spominjale na druga mediteranska mesta. Našli smo tudi vrata v obzidju, ki so včasih, ko je bilo mesto Koper še otok, vodila proti kopnemu in vodnjak, ki je postavljen nad zbiralnikom pitne vode. Naprej nas je gnala obljuba po sladoledu. Vmes pa smo si kar nekaj časa ogledovali manevriranje velike čezoceanke, ki se je bližala pomolu. Nenavadno je bilo, da velikansko ladjo na »parkirno mesto« usmerja mala ladjica oranžne barve. Nedaleč stran pa je plula še manjša barčica modre barve. Tako smo videli na delu vlačilca in pilotsko ladjico. S skupnimi močmi je velikanka pristala na točno določenem mestu ob pomolu, kjer so jo že čakali veliki žerjavi za natovarjanje in raztovarjanje kontejnerjev, v katerih je blago s celega sveta. 

Po napornem »mornarskem« delu nas je p. Boštjan le peljal na sladoled v koprsko kopališče. Ljudi je bilo polno, saj je bil lep sončen dan, a so se le martinčkali na obali, ker morje še zdaleč ni bilo primerne temperature za kopanje. Po sladkem okrepčilu so se fantje pognali na igrala v obliki ladje. Čas je mineval mimogrede in že smo se morali počasi vrniti proti kombiju. Tam so bile spravljene ministrantske obleke. Vmes nam je od daleč grozilo grmenje in čisto temno nebo. A dežnih kapelj nismo dočakali. Fantje so se preoblekli in se skupaj s p. Boštjanom že nekaj časa pred začetkom svete maše odpravili v zakristijo, kjer so v miru lahko podelili »službe« in se tudi duhovno naravnali na sveti obred. Prav lepo je bilo videti božjo službo, kjer je somaševalo približno toliko duhovnikov kot je bilo strežnikov z Viča.

Po maši smo »poromali« še skozi sveta vrata koprske stolnice in si ogledali osrednji koprski trg.Pred odhodom domov pa smo si privezali duše še v priljubljeni svetovno znani restavraciji Mc Donald's, kjer nam je teknilo vse po vrsti.

Po skoraj dvanajstih urah, polnih zanimivih doživetij, vtisov in prijetne utrujenosti nas je sv. Anton varno pripeljal v domačo župnijo.

Matej Sojar, maj 2016