SVETA MAŠA
Najbolj pogosto se srečujemo pri sveti maši. To je trenutek ki poveže vse naše življenje. Kristus prihaja med nas pod podobo kruha in vina. V naši cerkvi je nebeško kraljestvo kadar se Jezus daruje na oltarju. Posebno možno ga začutimo kadar smo tudi sami pripravljeni darovati svoje življenje, pa tudi če nedeljo za nedeljo, dan za dnem stojimo pred njim, praznih rok.
Naše življenje se srečuje z božjim življenjem, naši darovi postajamo mi sami in molimo:
Gospod, naš Bog, sprejmi naše darove, da bomo z njimi dosegli skrivnostno zamenjavo: mi darujemo, kar se nam dal, ti pa nam podeli sam sebe. Po Kristusu, našem Gospodu. (Prošnja nad darovi 20. navadne nedelje)
Otmar Črnilogar o sveti maši pravi: Evharistična daritev je tisto sonce, okrog katerega se zavrtijo vse druge duhovnikove dejavnosti - zakramenti in blagoslovi. Da, tudi duhovnikovo uradniško in gospodarsko delo. In najvišji vrh tega sonca je gotovo trenutek spremenjenja: Hoc est enim corpus. ...Hoc cst enim calix... Tedaj utihnejo orgle, utihnejo pevci. Tedaj se verniki pogreznejo v molk, zakaj trenutek je svet. (Prav bi bilo, če bi tudi strežniški zvončki utihnili.) Prišel je namreč trenutek skrivnostnega ponovnega učlovečenja na neštetih oltarjih zelenega planeta, trenutek nenehne daritve Nove zaveze. Če duhovnika prej ali potem moti to ali ono, posebno odkar mašujemo obrnjeni proti občestvu, se v tem trenutku zagotovo vsak duhovnik zbere, da bi posvetitev opravil kar se da vestno. Sta pa v maši dve mesti, dva trenutka, ki mene osebno vsakikrat privzdigneta, ko se izrecno začutim duhovnika. Ti mesti sta pred očenašem in pred obhajilom: a) Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu tebi vsemogočnemu... vsa čast in slava na vse veke vekov. b) Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!
Kakor Mojzesu naj bi se tudi duhovniku roke sčasoma utrudile od molitve za njegovo ljudstvo; tako zelo utrudile, da bi začutil potrebo, da bi mu jih kdo podprl. In iz izkušnje vemo, da se duhovnikove roke sčasoma res utrudijo ter iščejo oporo. Morda jo najdejo pri sobratu, morda med farani. Kakšen blagoslov so tedaj za duhovnika razni 'Aroni' in 'Huri', ki mu podpirajo roke - eden na eni strani, drugi na drugi (prim. 2 Mz 17), da bi njegove roke ostale trdne do sončnega zahoda - do starosti, tja do smrti.
vir: O. Črnilogar, Hvalite Gospoda, ker je dober, Mohorjeva družba Celovec, Celovec 1994.
