?

Življenjepis sv. Antona Padovanskega

Sveti Anton Padovanski zbuja občudo­vanje že stoletja. Ni le svetal lik, učen in edinstven apostol ter čudodelnik, marveč tudi izjemen pisatelj. Njegovo svetništvo in njegova čudodelnost pa nista potisnili v pozabo njegovega izjemnega, še vedno upoštevanja vrednega nauka.

Papež Pij XII., ki je 16. januarja 1946 svetega Antona slovesno razglasil za cerkvenega učitelja, tega ni storil brez razlo­ga. S tem je potrdil in na vso Cerkev raz­širil čaščenje njegovega učiteljstva, ki ga je užival že sedem stoletij, to je od dne, ko je bil 30. maja 1232, v manj kot letu dni po smrti, razglašen za svetnika.

Zakaj ne bi negovali, se je vprašal sveti oče, blagega upanja, ki ga je sveti Anton budil v ljudeh in jih, ko so se po vsem svetu goreče zatekali k njemu, po njem krepil? Z njim je hranil krščansko vero in ljubezen ter svoje častilce odvračal od minljivih stvari in jih navduševal za večne, nebeške dobrine. Zakaj ne bi bili prepričani, da bodo nekaterih pomembnih dobrin poleg posameznikov deležni tudi celi narodi? Zakaj ne bi, kakor je sam pokazal, s krščanskim upanjem na določen način tudi mi svoje burno obdobje mehčali z milino njegove kreposti in ga varovali pred izprijenostjo hudobnih? Trdno upa­mo, da bo tudi v našem stoletju, ki pogosto pozablja na Boga in blaženo večnost, ko se žene za poželenjem, užitkom in posvet­nim bliščem, s svojim zgledom (ter z naukom) spodbujal in navduševal za tiste velike in plemenite stvari, h katerim smo bili poklicani in za katere ustvarjeni. (Apostolsko pismo Exulta, Lusitiania felix, o felix Padua, gaude, 16. januarja 1946).

Glavni dogodki iz svetnikovega življenja

1195 - rojen v Lizboni na Portugalskem, krščen na ime Ferdinand; s petnaj­stimi leti stopi med avguštinske redovnike, kjer najprej v Lizboni, nato pa še v Coimbri, konča študij;

1219 - posvečen v duhovnika;

1220 - stopi v red manjših bratov, ki ga je malo prej (leta 1209) ustanovil sveti Frančišek Asiški, in sprejme ime Anton, pod katerim ga danes častimo;

1220 - jeseni odpotuje v Maroko; huda na­lezljiva bolezen mu prepreči, da bi - kakor je sanjal - kot mučenec umrl v misijonski deželi;

1221 - spomladi pride na Sicilijo, kamor je zaradi silnega neurja odneslo ladjo, ki naj bi ga iz Afrike odpelja­la v domovino;

1221- o binkoštih sodeluje na slovitem kapitiju pod trstičjem, ki je zase­dal v Assisiju; tu se sreča s sv. Fran­čiškom; njegov predstojnik ga poš­lje v samostan Montepaolo pri For­liju, kjer živi v samoti, moli in se pokori; toda govor, ki ga ima, ker mora nepričakovano nadomestiti govornika, razkrije velikega pridi­garja, kar je poslej tudi postal;

1223-1225 - po pridigarskem obdobju v severni Italiji - kjer A prizadeva izkoreniniti krivo vero, miri nape­tosti in prenavlja navade ga po­kličejo v Bologno za bogoslovne­ga učitelja;

1225 - 1227 - uči in pridiga po raznih me­stih južne Francije;

1227 - vrne se v Italijo in postane redovni predstojnik pokrajine Romanje, ki obsega vso severno Italijo do Mi­lana; v tem obdobju piše Sermones dominicales (Nedeljske govore: svetnik jih piše v latinščini, v jezi­ku, v katerem so v njegovem času znali brati in pisati);

1228 - odide v Rim, kjer pridiga v navzoč­ nosti papeža Gregorja IX.; 1231 - v prvih mesecih piše Sermones in Solemnitatibus (Govore za sloves­ne priložnosti, to je za glavne bogo­služne praznike); o postu z izred­nim uspehom oznanja v Padovi in spravi pri tem v veliko nevarnost svoje slabotno zdravje; dvajset dni pred smrtjo odide k zvestemu pri­jatelju v Camposampiero, trg blizu Padove, da bi živel v samoti in mo­litvi; ker se bolezen, za katero je trpel - hydropisia - poslabša, pro­si, da ga prepeljejo v njegov pado­vanski samostan;

1231- 13. junija umre pred vrati mesta, ki mu nekega petkovega večera določi končno ime; po njegovi smrti se je na njegovo priprošnjo zgodi­lo veliko čudežev in zelo veliko nenavadnih stvari, da ga

1232 - 30. maja - Gregor IX. prišteje med svetnike;

1946 - 16. januarja - ga Pij XII. z apostol­skim pismom Exulta, Lusitiania fe­lix, o felix Padua, gaude (Veseli se, srečna Luzitanija, raduj se srečna Padova) razglasi za cerkvenega učitelja.

(vir: Sveti Anton Padovanski, Misli, molitve, življenje, Družina 2002)