?

Življenjepis sv. Klare Asiške

Potovati v Assisi (izg. Asiziju) in hoditi po poteh svetega Frančiška in svete Klare je eno najlepših doživetij. Tam najdemo dva kraja, ki človeku sežeta do srca. Prvi je obednica v Klarinem prvotnem samostanu svetega Damijana. Mali samostan izžareva pravi mir, kjer človek z lahkoto moli in se prepušča Božji ljubezni. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Drugi kraj pa je cerkev sv. Klare, kjer v steklenem sarkofagu počiva nestrohnelo Klarino telo.

Po vsem Assisiju se Klarino ime sveti in žari enako kot ime njenega prijatelja in redovnega ustanovitelja svetega Frančiška. Ne da bi starši vedeli, kaj čaka njihovega otroka, so Klari pri krstu izbrali pravo ime: Chiara pomeni svetlikajoča se.

Klara se rodila leta 1194. v mestu Assisi. Bila je mlada, lepa deklica, ko se je njen 12 let starejši prijatelj Francesco (izg. Frančesko) Bernardone pred zbranimi meščani odločil, da bo zapustil svoje rodno mesto in odslej živel kot berač Frančišek. Že iz otroških let sta bila Klara in Frančišek povezana drug z drugim kot brat in sestra. Klara je bila zelo žalostna, ker je Frančišek bolj poredkoma zahajal v Assisi. Nekoč ga je vprašala: Kdaj se bova spet videla? Frančišek ji je odgovoril: Ko bodo cvetele rože! Odgovor je Klari zvabil solze na lice. Bila je ravno zima, zato bo morala na cvetenje rož dolgo čakati. Nenadoma pa ni mogla več verjeti svojim očem. Ko se je ozrla okrog, so povsod cvetele rože. Kot Frančišek, se je tudi Klara odločila, da gre od hiše. Hotela je živeti revno in beraško, tako kot Frančišek. Njeni starši so bili mogočni aristokrati, zato so se zgrozili, ko so svojo hčerko ponovno videli. Klara si je ostrigla dolge lepe lase in se oblekla v kuto iz grobe vrečevine. Pred Frančiškom je naredila obljubo, da bo odslej svoje življenje podarila Jezusu Kristusu. Njen zgled je kmalu privabil še druga dekleta, ki so hotele tako kot Frančišek potovati iz kraja v kraj in oznanjati evangelij. Papež pa jim tega ni dovolil. Zato so se dekleta nastanile v samostanu San Damiano. Tam so živele preprosto in v uboštvu, brez slehernega premoženja. Po Klari so dobile ime klarise. Klara je kot skrbna mati služila svojim sosestram. Poročila iz tistih časov pravijo, da je Klara, ki je bila njihova opatinja, najbolj ponižno stregla vsem. Ona ni veliko pridigala in delila pametnih nasvetov. S svojim zgledom je pokazala, kakšna mora biti Ijubezen do bližnjega.

Klara je svojim sestram dan razdelila na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, spokorna dela in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti zapove in z miloščino. Pokorijo naj se zlasti z molkom in s postom - razen v bolezni naj ne uživajo mesa.

Po skoraj 30ih letih hude bolezni je Klara umrla leta 1253. Takrat je bilo v Evropi že čez 150 samostanov klaris. Dve leti po Klarini smrti jo je papež Aleksander IV. proglasil za svetnico. Dekleta iz Assisija in njihovo delo je tako svetilo drugim, kot je Klara svetila s svojim zgledom vsem sosestram.

(vir: V. Schauber, M. Schindler, Svetniki: varuhi, zavetniki, vzori, Založba Salve, Ljubljana, 2003)