?

Življenjepis sv. Frančiška Asiškega

Kot sonce vsak dan vzhaja, se je Frančišek zapisal svetu. Lahko reče kdo kaj lepšega o človeku, kot so te slavne besede italijanskega pesnika Danteja? Tako kot začutimo toploto sonca, ki nas objame ob jutranjemu vzhodu, so čutili ljudje in živali v Frančiškovi bližini. Mnogi so govorili, da vidijo pred seboj naslednika Jezusa Kristusa.

Frančišek se je rodil leta 1181. ali 1182. v italijanskem mestu Assisi (izg. asizi). Njegov oče Peter Bernardone je bil bogat trgovec z blagom. Njegova mati je bila prijazna Francozinja Ivana Pica. Sina so sicer krstili za Janeza, vendar so ga zaradi njegove matere kmalu začeli klicati Francozek ali Frančišek. Kot mlad mož je Frančišek užival v očetovem bogastvu. Zares je skušal izkoristiti vse užitke življenja v pravem pomenu besede. S skupino prijateljev so večkrat razgrajali po mestu in mnoge meščane spravljali ob živce. Z dvajsetimi leti pa se je moral udeležiti vojskovanja. Eno leto je preživel v ujetništvu, kjer je hudo zbolel. V tem obdobju je bilo zanj vse drugače. Prejšnje uživaško življenje se mu je nenadoma zazdelo površno in prazno. Kaj naj naredi? Katera bo prava pot v življenje?

Potem je prišel dogodek, ki je popolnoma spremenil njegovo življenje. Frančišek je pri maši slišal besede iz Lukovega evangelija: Ne jemljite s seboj, ne torbe ne obuvala. Nenadoma mu je postalo jasno, da prav to Bog pričakuje od njega! Nag je pobegnil iz domačega kraja in pustil za seboj presenečene starše, prijatelje, svojo dediščino, vse. Zaradi svojega Gospoda sem se odločil za sveto uboštvo, je Frančišek odvrnil vsakemu, ki ga je vpraševal, zakaj se potika naokoli kot berač. To je bila rojstna ura frančiškanskega reda, ki bo tudi beraški red.

Frančiškove ideje o življenju v popolnem uboštvu in služenju Bogu so zamikale mnoge, da so mu sledili. Na stotine Frančiškovih misijonar jev, ki so bili oblečeni v rjave kute s kapuco in obuti v preproste sandale, je hodilo po Italiji, drugje po Evropi in kmalu po vsem znanem svetu. Pridigali so o Božjem kraljestvu. Kmalu se je moškim pridružila še Klara, Frančiškova prijateljica iz otroštva. Skupaj sta ustanovila red klaris. Tako so lahko tudi žene posvetile svoje življenje samo Bogu, podobno kot Frančišek in njegovi bratje.

Nenadoma je Frančišek zaznal pri sebi še nov poklic. Zanj ni bila pomembna samo ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali. To so moji bratje in sestre, je govoril in se z največjim veseljem pogovarjal z njimi. Tako so ga videli na obali morja, kako se pogovarja z ribami ali na vrhu hriba, kako kramlja s pticami. Svojo ljubezen do narave in do vsega stvarstva je Frančišek malo pred smrtjo zapisal v svoji sončni pesmi, ki še danes seže ljudem v srce.

Frančišek se je s takšno zavzetostjo lotil uresničevanja svojih idej, da je bil pri 44. letih popolnoma izčrpan. Umrl je 3. oktobra 1226. Preden je Frančišek umrl, se je poslovil od svojih redovnih bratov z besedami: Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu. Jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam. Še danes, toliko let po njegovi smrti, mnogi častijo in občudujejo Frančiška, ki se je popolnoma izročil Jezusu in širjenju Božjega kraljestva. Že dve leti po smrti ga je papež razglasil za svetnika.

(vir: V. Schauber, M. Schindler, Svetniki: varuhi, zvavetniki, vzori, Založba Salve, Ljubljana 2003)

 

ŽIVLJENJEPIS (pdf)